Knjižnica

Aleonore je oblastno vstopila v čudovito knjižnico. Oblečena je bila v zelo kratko majico brez rokavov v zeleni barvi s črnim napisom ˝All for Lord and more for me˝ in zeleno-črno prelivajoče se krilo, ki ji je segalo do kolen. Obuta je bila v zelene visoke petke. Lase je imela spete v čop, nekaj premenov pa ji je malomarno viselo čez oči. Na trepalnicah je imela črno maskaro, veke je imela okrašene s zelenim senčilom, oči pa je imela obrobljene s zeleno barvico. Njene ustnice je krasila temno rdeča šminka, njena koža pa je bila kot ponavadi zelo bleda in brez pudra. Kljub temu, da je zadnje dni bolj malo pala, ni imela niti sledi podočnjakov.
Vzvišeno je preletela knjižnjico in zadovoljno ugotovila, da je sama. Pohitela je k policam, na katerih so bile knjige o Srednjem veku. Preletela je naslove, in vendarle našla, kar je iskala-knjigo s naslovom: Požiganje čarovnic v srednjem veku.
Sedla je na najbolj udobno zofo in se lotila branja več kot 1000-stranske knjige. Vsake toliko časa je izpisala kakšen stavek ali le besedo na pergament, ki si ga je položila na kolena. Ko je predelala približno 200 strani, so ji oči začele lesti skupaj in počasi je potonila v globok spanec. Knjiga ji je padla iz rok in se s glasnim tleskom zaprla, pergament pa ji je s komaj slišnim šumom sledil.

Vrata za njeno postavo so se zaloputnila. Bilo ji je vseeno. V knjižnici je bilo nekaj učencev, ki so zagrizeno prebirali knjige in jih je zmotil še najmanjši šum. Zatorej niti ni bilo tako čudno, da so se vsi obrnili proti njej. Jezno je zapihala, a se je vzdržala komentarjev, občinstvu pa je le namenila širok, hinavski nasmešek.
Pomaknila se je vzdolž polic, proti zadnjemu delu knjižnice. Majhno zofo si je v teh letih dobesedno prilastila. In če je le imela možnost je odgnala vsakogar, ki se ji je upal približati. Izjema je bila le nekaj redkih prijateljev. Ob pogledu na skrušeno telo, ki je ležalo na zeleni zofi so se ji zasvetile oči. Ne da bi sploh preverila kdo dejansko spi se je počasi približala ležeči postavi.
"Buuuu!" je zatulila na dekletovo uho, pri tem pa se je prešerno zasmejala.

Aleonore je zaspano pomežikala. Bila je zbujena na zelo nesramen način, a tega je bila navajena ... prijaznost in Spolzgad sta pač dve besedi s povsem nasprotnim pomenom. Ne da bi preverila, kdo si jo je drznil tako zbuditi, je besno brcnila to osebo v koleno. Nato je pogledala proti njej in videla ... eno svojih redkih prijateljic. ˝Snyken! Kaj pa ti v knjižnici??? In zakaj hudiča si me morala zbuditi? Pa ravno najbolj zanimiv del sanj sem imela ...˝ Šele po tem se je spomnila, da je Sny že vrnila ... in to ne ravno prijazno. ˝In oprosti za tole ... mislila sem, da je spet tisti težak iz četrtega letnika.˝ Pobrala je pergament in opazila, da se je knjiga zaprla. Prekleto... in kako naj vem, kje sem ostala? Odločila se je, da se bo s tem ukvarjala kasneje, in izvlekla palico iz žepa. Na hitro si je s nekaj uroki razčesala in uredila lase ter popravila nekoliko razmazana ličila, saj ni želela, da bi jo kdo videl s nepopolnimi lasmi ali celo s razmazanim ličilom.

Privoščljivo se je krohotala prijateljici. Ja, tudi prijateljem jo je znala zagoditi. Malce zaradi hudobije, malce zaradi zabave. Vedela je, da bo prijateljica jezna, a niti slučajno ni pričakovala takega odziva. Tako .. bolečega. "Auuuu!" je zavpila, pri tem pa se je nekoliko opotekla, saj je bil udarec v kolen močan. "Prekleto Ela! Se ti je strgalo?" je razdraženo bevsknila. Sesedla se je na udobno, zeleno zofo in si ogledovala koleno, katero je postajalo vedno bolj otečeno, na njem pa se je pokazala velika modra modrica. "Mogoče prišla živcirat piflarčke, ki sedijo za knjigami?" je nekoliko boljše volje bolj povedala, kot pa vprašala. "Zato, ker bi se osramotila, če bi te našel kdo drug," je brezbrižno povedala. Ela je namreč imela srečo, da jo je našla ona. Če bi jo kdo drug se ji ne bi pisalo tako dobro, kot se ji sicer je.
"Sploh pa, kaj pa ti počneš tu?" je sumničavo ošinila knjigo, ki jo je dekle držalo v roki.

Eden izmed šolskih duhov, ki je večno taval po prostorih, v katerih je nekoč bival, pa je ravnokar prišel skozi steno. Bil je učenec Spolzgada in rad je nagajal drugim. Ni čudno, kajti bil je v sorodu z samim Zhoprnackom, šolskim poltergeistom. Ampak vrnimo se k dogajanju. Pojavil pa se je ravno tako, da je bil vsem za hrbtom in neviden očem.
Opazil je tudi knjigo, o kateri je bilo govora. Phoddor Poshik: Požiganje čarovnic v srednjem veku. Nekoč je tudi sam brskal po njej. Tudi sam je vedel marsikaj o požiganju. Kajti rad je prebiral knjige iz Prepovedanega oddelka. Najraje pa jih je seveda prestavljal v druge dele gradu ali pa jih uničeval. Spomnil se je tudi McHuddurinega nasmeška, ko je nekaj listov pritrdil na vrata njene učilnice.
Odločil se je, da se bo potuhnil za policami in spremljal dogajanje. To ga je prav veselilo.

˝Zakaj torej živciraš mene, namesto piflarjev???˝
˝No ja ... to imaš pa prav. Bila bi doživljenjska sramota, če bi me kdo našel v knjižnici, s tole bukvo v rokah in s razmazanimi ličili! Kje imam zdaj ogledalo ...? A, tukaj je. O moj bog!!! Maskara se mi je povsem razmazala! Prekleto˝ Ohh, ja ... Aleonore je bila na trenutke prav obsedena s svojim videzom. Očitno je sedaj eden teh trenutkov. Zagnala je paniko le zato, ker se ji je maskara nekoliko razmazala. Hitro jo je popravila s pomočjo palice, in nato rekla: ˝Hvala, da si me rešila! Le kaj bi jaz brez tebe?˝
˝Berem, kaj pa naj bi počela v knjižnici? Daj, nehaj me gledati tako, no ... naučiti se moram čim več o požiganju čarovnic, ker sem našla neki super urok za živciranje učiteljic in študentov. Edini pogoj, da ga lahko izvršiš je, da znaš vsaj pol ure govoriti o požiganju čarovnic v srednjem veku, ne da bi se ponavljala ali brala. Saj vem, zakomplicirano ... ampak učinki so vredni tudi branja te nemogoče bukve.˝ Pravzaprav je bila to le polovica razloga, da se je lotila te knjige. Druga polovica je za njeno prijateljico pač povsem nesprejemljiva-od nekdaj je Alea želela vedeti VSE o požiganju čarovnic.
Naenkrat je zaslišala rahel šum. ˝Sny ... ali tudi ti kaj slišiš? Mislim, da nama nekdo prisluškuje. ˝

Ser je vstopila v knjižnico in malomarno pustila da so se masivna vrata sama zaloputnila za njo.
Kot vedno ji ni bilo niti najmanj mar za razdražene poglede knjižničarke in nekaterih učencev, ki so se vsdi prepoteni poskušali zbrati za učenje za naslednje spraševanje.
Namenila se je k polici iz temnega lesa in se s konico kazalca dotaknila nečesa ... Meglenega.
Zavila je z očmi ko je ugotovila da je bil to duh. Ni pomislila na to, da je bil to ravno sošolec, ki je tako rekoč prisluškoval kakšnemu pogovoru.
Iz izbrane police je potegnila knjigo zavito v umazane sajaste platnice, brez naslova.
Ravno si je hotela poiskati kakšno prosto mizo, ko je za eno zagledala Sny in Aleonore.
"Vidve v knjižnici? Svet je res majhen."
Z nasmeškom je zavila z očmi. Njen pozdrav pač.
"Aja od kdaj se duhovi potikajo po knjižnici?"