Loreanne je pritekla do vrat učilnice. Nato se je ustavila in trikrat globoko vdihnila. odprla je vrata, in opazila, da ni še nikogar. Z počasnimi in vzvišenimi koraki je stopila do katedra, in se usedla na svoje mesto.
Prvi letošnji šolski dan ... novi učenci prvega letnika, vsi ostali učenci pa dva meseca starejši ... za nekatere je prav komaj čakala, da jih spet vidi, jih nauči česa novega, za druge pa bi bila prav srečna, če bi zboleli za celo šolsko leto, saj jih je bilo tako ali tako nemogoče karkoli naučiti. Še posebej komaj je čakala, da bo imela letošnje šeste letnike (ki jih ima prav to, prvo, uro), saj je bilo v tem razredu kar nekaj izjemnih učenk in učencev, s katerimi je rada poklepetala po pouku.
Preverila je, če so v omari vse potrebne sestavine za napoj, ki ga bodo danes poskusili narediti šestošolci (to uro Spolzgadovci in Drznvraanovci, naslednjo pa še ostala dva domova istega letnika). Seveda je bilo vse na svojem mestu. Učbenike je s elegantnim zamahom palice porazdelila po mizah, in jih s naslednjim zamahom odprla na strani 13. Napoj spominov.
Še enkrat je prebrala poglavje in potem kar brez napoja potonila v spomine. Spomine o njenem prvem letniku. Kako jo je bilo strah, ko je vstopala v to učilnico ... in kako se je bala profesorice ... že takrat si je obljubila, da ne bo nikoli taka.
Potem pa se ji je začel vrteti drugačen film ... Moja prva zagledanost. Prvi poljub. Prvo razočaranje ... On me je le izkoriščal-s mojo pomočjo je poslal slaven na šoli. ˝Zlomil sem ledeno princeso! Najprej sem jo osvojil, ji pokazal ljubezen, in jo zavrgel ... kot staro pero.˝ to so bile njegove besede. Besede, ki jih je pošteno plačal ... na njenih ustnicah se je narisal zasanjan nasmeh, ko je pomislila, kako ga je pronižala pred vso Bradavičarko. O ja, bili so to lepi, boleči, zapeljivi, kruti časi. A sedaj so mimo, in osredotočiti se moram na snov.
Pogledala je na uro, in ugotovila, da je še dobre pol ure do začetka pouka. Vzela je neko knjigo o napojih, in se potopila vanjo.
Ned Feb 17, 2008 6:45 pm