Zgodovina čarovništva

Rilora je odprla vrata in vstopila. V učilnici ni bilo še nikogar. Odšla je mimo klopi do katedra in se usedla na stol. Naslonila se je in pogledala na uro. Bila je prezgodnja in vedela je, da ima še nekaj časa pred začetkom ure. To je bila njena prva ura poučevanja in bila je malo živčna. Razgledala se je po učilnici. Tako prazna in tiha je bila. Nato je odprla spodji predal in iz njega vzela svoj izvod učbenika in ga prelistala. Pustila ga je odprtega na strani današnje učne snovi in se nazaj naslonila na stol ter čakala.

Pred učilnico se je nenadoma razlegel vesel krik. "Uaaaa!!!..." Prikazala se je svetleča, nekoliko bela postava. Bil je Tom Mark, duh iz šestega letnika. Ustavil se je pred učilnico. "Ammm... oprostite." Je dejal. "Upam, da vas ne motim preveč. Ampak ali ste mogoče Riflora, nova učiteljica zgodovine čarovništva? Ah, ne, pozabite. Najbrž sem se zmotil." Dodal je še: "Upam, da vas tale hrup stotih učencev ne moti." Nekoliko se je nasmehnil. "Samo prvošolčke podim." Pogledal je proti stropu. "Kako padajo. Čisto nebogljeni." Besede ni rekel iz sočutja. "Lahko pa grem tudi drugam."

Riflora je pogledala duha in mu odgovorila:"Ja, jaz sem Riflora in učim Zgodovino čarovništva. Prosim, da jih med mojimi urami ne preganjaš. Namreč ne prenesem upitja med mojim predavanjem." Nato ga je premerila in spet dejala: "Če si prišel k mojemu premetu se prosim vsedi. Kmalu se bo začel pouk." Obrnila mu je hrbet in odšla nazaj za kateder ter se usedla na stol.

"Okej." Se je strinjal, vendar ne preveč resno. "Drugače pa bo potrebno poseči med urami tudi po urokih, ki niso v učnem načrtu. Učenci so med urami zelo glasni. Še posebno, če sem v razredu tudi jaz." Prešerno se je nasmehnil. "A lahko samo še minutko? Se vrnem." Zdrvel je nazaj na hodnik. Vendar pa se je čez nekaj sekund znova pojavil. "A potrebujete učence? Vam jih zmanjkuje? Lahko jih privabim." Znova je odšel, še bolj hrupno kot prej.

Riflora ni mela niti sekunde časa, da bi mu odgovorila, tako hitro je odšel in prišel nazaj. "Ja, ja!" mu je odgovorila vendar ni bila čisto prepričana, da jo je slišal. Ni vedela kako dobro duhi slišijo. Nato je vstala in odšla do okna ter odgrnila zavese. Ta učenec ji je postal zelo všeč. Prav poseben je. In Riflori je bilo to najvažnejše. Rada je imela ljudi in druga bitja, ki so se na svoj način razlikovali od drugih. Pa naj je bil to videz, oblika ali značaj.
Ozrla se je proti vratom saj je spet zaslišala upitje prvošolčkov.

"A, tukaj ste, strahopetci mali! Alo, gremo čez tista vrata tam, kjer vas bom lahko mrcvaril. Ej, ti, takoj nazaj!" Se je razlegal glas. V učilnico so prihrumeli učenčki, ki so bili ob pogledu na noo profesorico zelo zbegani. Znova se je špojavil duh. "Oprostite, profesorica, nekaj moram opraviti in me ne bo pri prvi uri. Lahko pa seveda počakate, da pride še kdo drug."

[Kaj k bi počakala, d pride še kdo drug?]